GOTSKA OKNA Poem by Dane Zajc

Ne govori mi.
Miruj s svojim preklanim jezikom.

Ne glej me.
Ne maram tvojih oèi.
Druge oèi gledajo vame.
Mirne kot razbita gotska okna.

Sonce je streljalo vanje.
Objestno sonce.
S tisoèerimi pušèicami
jih je prestrelilo.

Zvezde so jih prebadale
v dolgih gluhih noèeh
s tenkimi rapirji.
Ostre svetle konice so zaplesale
pred velikimi nepremiènimi oèmi.
Obraz lune se je odprl:
kakor razsvetljena votlina
so zazijala njena usta,
polna debelih kamnov krohota.

In umirale so svetnice
z dolgimi prosojnimi obrazi.
Povesile so se prestreljene peruti
belih angelov.

In zapirale so se ozke bedeèe oèi sveta.
Svetla hladna smrt
na konicah zvezdnih zarkov.
Pijanski zasmeh lune
se je prekopicnil v praznini.

Ne glej me.
Druge oèi strmijo vame.
Ozke. Prazne. Mrtve.
Zalostne.

2



Zveèer zazarijo rubini
na tvojih prsih, Magdalena.
Dva rdeèa rubina pod sivo tanèico.
V mraku katedrale.
V belem dimu ugasnjenih sveè.
Odvrzi tanèico.

Odvrzi jo: suhi šelest greha
v vonju molitev.
S suhim tleskom bojo padle zvezde
s tvoje glave.
V svetlem curku se bojo potoèile zvezde
iz tvojih oèi v moja odprta usta.
Rubini tvojega telesa
bojo padali v moje naroèje.
Mesec bo lizal tvoje boke
z rdeèim jezikom strasti.

Odvrzi tanèico, Magdalena.
Jutri boš stala v pršeèi svetlobi sonca
naga. Ponizana.
Moja.

3



Bele roke na nebu.
Bele noge na kamnu.
Bele svetnice v visokih oknih.
Svetnice v rdeèi luèi.
Telo, zavito v rdeèi pajèolan.

Jaz sem marmornati angel.
Angel brez vere.
Bele noge.
Bele roke.
Telo, zavito v sivo platno.
Angel, ki ljubi svetnice.

Svetnice se slaèijo v oknih.
Sonce gleda skoz njihove hrbte
Rumeno. Rdeèe.
Poèasi se slaèijo svetnice.
Njihova telesa spuhtevajo v din
Ostanejo le roke.
Ostanejo le noge.
Znamenje na modrem nebu.
Samota na belem kamnu.
Èrni kriz, ki razpada
V starih oèeh katedrale.