ROJSTVO Poem by Barbara Korun

Kako se bolečina izlušči v sad, topel in mil. Prvič začutiš težo telesa.
To, da ne letiš, da si tu. Ker biti tu je naša usoda in prvi vdih krik, ko
zemeljsko vdre v dušo, še vso rahlo. Zato so otroške oči žareče in
jasne, da se v ljubezni sprime, kar nikoli ni bilo ločeno, nikoli. Le
pogledu se zdi, da je blisk rezila spočel hrepenenje, začel meriti čas.
Ker vse je in traja, nikoli ne mine. V drobnem telesu zajeto je vse. V
trenutku, v hipu, in raste in je.

Luč, čista luč pa ima toploto in barvo in trdnost, pripravljeno na dotik.