VOLK Poem by Barbara Korun

in mi je tuj, tuj, ta, ki je volk in se zažre v moje telo od
spodaj, svoj smrček vtakne v vse luknje in liže, čudno je,
čudno, skrivam se, skrčim v svojem telesu, pobegnem v
svojo glavo, stran, proč, bojim se to čutit, bojim se čutit svoje
telo, bojim se čutit njegovo telo, in on se še bolj zagrize,
njegov smrček je gobec, ostre zobe ima in me je, je me kot
mehko, sočno jed, trga, se rine noter med mojima nogama,
z jezikom, nosom, brado, šapami, dlakami, s tolkačem, kadar
se zmore odtrgat od sladke jedi in ga zabije do korena,
še in še in spet, v to telo, ki ni več moje, čisto nasilje, ki ga
dopuščam, ne branim se, a se tudi ne pustim odplaknit, mehka
sem, premika me kot lutko, pomislim, tako je to, on je moški
in jaz sem ženska, tako je prav, tako gre to, tanjša me in
tanjša, samo še tanka opna, tanka kožica me loči od, in
potem se odpre raj v moji glavi, raj v telesu, raj,
ne, ni tisti od telesa; še zmeraj se potaplja vame,
me suva, trga, se rine noter, išče, išče, v meni pa je
polno, dopolnjeno, jasna sem in mirna, tako polna čiste
tekočine, da mi je vseeno, kaj je z menoj, vseeno, če bi
tekla kri, ne čutim ne bolečine ne užitka, a hkrati vem, da
bo vse v redu, volku ne zaupam, ampak vse bo v redu, ta
sila, ki je v meni, je močnejša od njega, ga spreminja,
njega celi, mene celi, celi rano.