DREVO IN VRABEC Poem by Uroš Zupan

Vceraj je zacelo prihajati temno morje.
Slišala sem, kako se dviguje in spodmika zrak,
slišala sem, kako raste cez krošnje dreves.
Zajci v zajcniku se nemirno trzali v spanju.
Njihove zaprte oci so zarele v temi, polkna
udarjala in koraki mojega pozabljenega telesa
so drseli po zapušcenih prostorih. Sama sem.
Tišina v moji lobanji je postala gosta kot glina.
Sije v oddaljene sobe. Vsi so odšli.
Nenadne smrti in slovesa. Pocasna umiranja
in slovesa. Odhodi kot smrt. V cem je sploh
razlika? In potem dolgo nagibanje nad
brnenje v telefonski slušalki. Nešteti impulzi molka.
Druzina se porazgubi, raztepe po svetu, izgine
kot glasba v prostoru. Ljudje se porazgubijo,
raztepejo po svetu, izginejo kot svetloba,
ko ugasneš luc. Cedalje manj spim.
Mogoce je to zdravilo, ki daljša zivljenje.
Spanec ni nic drugega kot posnemanje smrti.
Samo obracam se med rjuhami. Moja pljuca
se dvigujejo in spušcajo kot morje.
A na to nisem vec pozorna. Cedalje lazja
sem in bolj skrcena. Cedalje manj prostora
potrebujem. Cedalje manj zraka odrivam.
Cedalje bolj cutim, da postajam podobna vrabcu.
Nocni veter nenehno prinaša rumen prah v mojo
budnost. Iz njega sestavim krik zenske,
ki sem ga zakopala na dno oceana,
ki sem ga slišala med barakami,
na meji med zivljenjem in smrtjo.
Nisem poznala njenega jezika,
a let glasu mi je govoril, da prosi za luc.
Takrat nisem razumela. Zdaj razumem.
Tudi moja najvišja prošnja je prošnja
za luc. Samota je na svetlobi blazja.
Zmotno je prepricanje, da se oci spocijejo
v temi. Samo luc jim prinaša pravi pocitek,
osvetljena lezišca na predmetih.
Zivali so budne in roze razprte.
Lahko si izmenjujejmo sporocila.
Lahko jim dajem zivljenje, lahko jih vzgajam
in zalivam z ljubeznijo, ki sem jo
nekoc dajala najblizjim. Sosedi,
ki gredo mimo hiše, me ogovarjajo.
Ko govorim z njimi, pozabim na vse.
Ko se pogovarjam sama s sabo, se vsega spominjam.
Polkna udarjajo in morska sol snezi na travnike.
Nocne ptice zacenjajo govoriti jezik rib.
Roka, v katero so mi angeli unicenja
vzgali znamenje, prelamlja mrak.
Tam v zadnji sobi se bo našla,
kako pred spanjem vlece odejo do otroških oci.
Bolj ko se oddaljujem po kroznici casa,
bolj se blizam svojemu zacetku.
Tudi dimenzije mojega telesa so cedalje
bolj podobne tistim z zacetka. Tam
v zadnji sobi bom danes mogoce srecala
neznanca, cigar um drhti in poje.
Podal mi bo roko in utrl gaz skozi reko,
me popeljal na drugo stran. Kaj sploh blodim?
Vse si samo domišljam. Polarna
noc se vlece globoko v dan. Ceprav slišim kri,
ki mi polni zile, ne najdem
izhoda iz budnosti. Ce ponoci vstaneš,
oddrsaš do kuhinje in tam srecaš
cloveka, ki je rasel v tvojem trebuhu,
veš, da še obstaja upanje,
veš, da se skozenj seliš v prihodnost.
Toda vsi so odšli. Ceprav se mi vcasih zdi, da so za
sabo pustili sled, kot na razglednicah,
ki so mi jih pisali iz velkih mest,
na katerih ulice ostajajo
prepredene z avtomobilskimi zarometi
še dolgo po tistem, ko so avtomobili
ze zdavnaj odpeljali. Ptice dobivajo
nazaj svoje glasove. Kmalu se bo zacelo daniti.
moja prošnja bo še enkrat uslišana.
Vstala bom in odšla na vrt.
Pogledala v zajcnik, ali je temno morje,
namesto mene, vzelo kakšnega zajca.
Vedno mislim, da je bilo meni naklonjenih
toliko let, ker so bila odšteta drugim.
Sprašujem se, ali ne obstaja neko povprecje
let, s katerim se nekdo igra,
ki ne zna racunati, ki nima obcutka za
skladnost in ravnovesje. In ker tako
kot nekateri drugi ne poznam drugacnega
nacina za mašcevanje smrtnikove roke,
se bom enkrat v prihodnosti
dotaknila edinega drevesa na vrtu, na katerem
vedno sedijo vrabci. In postala tisto,
kar sem ze ves cas. Drevo na samem.
Njegovo lubje bo moja koza.
Ko se bodo ljudje vcasih vrnili,
bodo njihovi otroci dremali v moji senci.
In ce bom spala, bom spala kot drevo.
In ce bom potovala, bom potovala kot vrabec,
ki vedno ostane v blizini gnezda
in se nikoli ne seli na jug.