ZAPUŠCANJE HIŠE, V KATERI SVA SE LJUBILA Poem by Uroš Zupan

Moram pisati zdaj, ko sem še tu. Vidim - nemo pozdravljanje
prostorov, ki izgubljajo zivljenje. Zdi se kot pocasno umiranje.
Kot da bi bila hiša podobna cloveku, ki se poslavlja od zivljenja.

Njegovi organi pocasi izgubljajo funkcije. Postopoma postajajo
neuporabni. Vcasih jih obujam nazaj k zivljenju. Jim vracam
prvotni sijaj - ozivljam umirajoce postore, ko pomivam posodo,
7

ko sesam preproge, ko brišem prah, ki se je nabral na knjigah.
Le kdo bi pomislil, da pesnik, da bi pomiril sebe, pocne kaj
takšnega? V kuhinji je ura, ki kaze pet cez dve. Ti si jo

naravnala in njeni kazalci še vedno stojijo na tam casu. Ni
prehitra, ni prepozna za kakršno koli spremembo. Vse je obstalo
v njej in vse bo ostalo v njej. Za druge ne vem, lahko

pa ti povem zase, kaj zame pociva v tem tocno dolocenem casu -
tvoje telo, ko si oblecena v crno kratko krilo stopila na prste,
in uro, v svetlobi zacenjajocega se poletnega popoldneva, v

vonju blagega julijskega zraka, hotela naravnati po urniku svojega
zivljenja. Nikoli je nisem navil. Nisem hotel, da moti moje,
najino brezcasje. Ki je še vedno tu, v jeseni, v tej edini topli

in zivi sobi, v kateri pušcam, da me naseli laz, ki še obljublja
neko sladkost trajanja, ki so ob popoldnevih, za trenutke, mehko
izvije iz agonije, jo prepusti pomirjujoci dremavici. Moral bom

zapustiti hišo, v kateri sva se ljubila, v kateri sem zaznaval
resonanco tvojih korakov, v kateri me je umivala neznost tvojega
glasu. Drevo zunaj je v eni noci odvrglo vse liste. jaz ne bom

mogel nikoli odvreci vseh svojih spominov. Praske na hrbtu so
se zacelile, a zven tvojega smeha še vedno odmeva v mojih ušesih
in stvari, ki si mi jih podarila, še vedno vztrajno tipajo

moje oci. Ne more biti velike pesmi in popolne harmonije. Bolje
je molcati in plavati v tišini, ko se priblizuješ popolni harmoniji.
Besede so takrat odvec. Zdaj grem ven. Mogoce mi bo govorica

novembrskega vetra odkrila še kakšno skrivnost, ki mi je ostala
neznana, mogoce bo to storila postava Cesara Paveseja, ki ji
v tem casu vztrajno sledim. Ljubljana, Turin, vse je isto,

ce si sam. Moje edino zivljenje je poezija, in kolikor bolj
zmaguje ona, toliko bolj izgubljam jaz.