VODORAVNO SONCE Poem by Uroš Zupan

VODORAVNO SONCE

Poševni dez pada z neba. Ne morem se
razcepiti na razlicne osebnosti in ziveti
toliko imaginarnih zivljenj. Ne morem.
Ceprav sem zaprt v nedokoncano metafiziko.

Ceprav se tudi meni ljubezenska pisma zdijo
smešna. Sramujem se in jih zazigam.
ne razumem se dobro s svojim prejšnjim
sabo. Bil je prevec divjaški, nedolzen,

zaupljiv do milosti višin. Ampak z njimi sem
te pravzaprav poklical. S tistim, ker je zdaj,
ko leziš ob meni, pepel na dlani. Postelja
je najino edino prezivetje, praviš. Leziš ob

meni, leziš v mislih, tudi ko te ni, in jaz
izginjam, nošen, prešit z globino. Poševni dez
pada z neba. Tvoja oce in mati sta bela
oblaka, plesa svetlobe, ki preletavata naše dneve.

Bolecina raste in ugaša v tebi. Molcim. Z ljubeznijo
je isto kot s katastrofo. Prerašca govor. Ostaja
nam le brbljanje in odkašljevanje, ko se znajdemo v
primezu njene moci. Tudi brez besed sva zašcitena

in premozna v njej. Najine misli se nenehno krizajo
in rokujejo. Sape mešajo in dodajajo nekaj teze zraku.
Kratki so dnevi in še krajše noci, ko se vcasih zdrznem
v spanju in te gledam z višine, kako leziš v svojem

telesu globoko pogreznjena v gube posteljnine.
Nihce ne ve, kdo od naju bo prvi izrocil novcic mracnemu
brodarju. A še veliko prej bova zivela v hiši s pisanimi balkoni.
Tvoje roze bodo cvetele in se osipale, se bodo osipale in cvetele.

In zunaj bo padal poševni dez.
In zunaj bo sijalo vodoravno sonce.

COMMENTS OF THE POEM
READ THIS POEM IN OTHER LANGUAGES
Close
Error Success