ACQUEDOTTO Comments

Moral bi se roditi leta 1884 v Trstu,
na Acquedottu, pa se nisem mogel.
Spomnim se trinadstropne rožnate hiše,
vk pritličju je bil salon s pohištvom,
in svojega pranonota, svoga očeta,
kako je vsako jutro napeto in pozorno
prebiral borzne novice, puhal dim cigare
v zrak in bliskovito računal.
Ko sem bil že štiri mesece v trebuhu svoje
pranone, je bila seja, ki je moj
prihod odložila za dve generaciji,
odločitev zapisala, dala svetleči list
papirja v kuverto, kuverto zapečatila
in jo poslala v dunajski arhiv.
Spomnim se, da sem po odločitvi potoval
nazaj proti svetlemu, bil tam obrnjen na
trebuh in videl, kako je visoki, starejši
moški godrnjal, premerjal police, vzel nekoga
iz sosednje police in ga za glavo precej
močno porinil proti zračni drči.
Občutek sem imel, da imam sedem let,
zamenjava, moj nono,
pa da je malo starejši, devet ali deset.
Bil sem pomirjen, obenem so me pa ti dogodki
pretresli.
Spomnim se, da sem nekaj časa hiral,
verjetno zaradi premočne svetlobe,
potem pa so se pljuča, kot nekakšne torbe
lepo prijele, prišel je dan,
ko sem dosegel potrebni tonus in zaspal.
Vedel sem, da je spodaj moje telo
in sem ga v spanju večkrat videl.
Bilo je mož počasnih kretenj, z brki,
vse življenje fantast, čeprav bančnik.
...
Read full text