ATENSKI PSI Comments

V Plaki, v okolici Akropole,
da ne govorimo o drugih krajih,
trop pohajkuje in spi:
veliki, nežni, krotki psi.

Z navdušenjem kužkov
prevajamo najgloblji jezik.
Fotografiram pse:
rumene, bele, črne.

»Niti en ni majhen.«
Razvnameš se kot znanstvenik:
»Vse majhne so pobili!«
Modre oči ti razburjeno sijejo.

Nekoč so bili mandlji strupeni,
majhni grahki kot zrnca soli
in ljudje krvoločni pritlikavci.
Ali kaj?

Večji smo od naših prednikov.
In midva ljubiva spoštljivost.
»Nekam melanholični so ti psi,
ki so preživeli.«

»So ta prijazni požrli druge?«
Sediva in večerjava
na čast (pravih) kinikov
in zdravja krotkih psov.
...
Read full text