Ne morem zaspati,
okoli mene nastaja
velika nesreca,
besede, ki sem jih kdaj koli
spregovoril in pošiljal v svet,
se nenadoma vracajo utrujene,
bolne, vznemirjene na smrt,
išcejo zavetja pred poginom,
prhutajo, krilijo, cvrcijo,
civkajo zateglo, obletavajo me,
bezijo pred obrabo in pozabo,
pred steklenim ocesom mrtveca,
pred laserjevim zarkom, ki zavraca
premislek in posrednika,
nastaja kuzno plapolanje izraza,
širi se hlastna naglica, besede
jecajo, zvijajo se v krcih,
ne vedo vec domov, kjer so si
sleherno noc spocile,
plahutajo nad menoj,
ki lezim v temi prazen in nem,
prepoznavam jih, udomacene, divje,
radostne In zalostne, sanjske,
preplašene, neznanske, izdajalske,
obupne, igrive, ljubezenske,
junaške, pobozne, vse materinske,
vse moje, ocetove, vse moje bistvo,
moji spomini. moje slutnje,
moje preroštvo, moje umiranje,
soba jih je polna,
sedajo na predmete, nikamor ne morejo,
bremenijo me, rotijo me, umirajo,
ihtijo in ponavljajo,
vsa dupla onesnazena,
vsa gnezda razdrta,
vsi razgledi zaprti,
vsa usta nema,
katastrofa se seli vame,
nikamor jih ne morem vrniti,
z nicemer potolaziti,
niti roke ne morem stegniti
in niti ust odpreti,
besede obup ne morem pobozati, nic ne
morem reci besedama tolazba, rešitev,
besedi igraca in milost me davita,
na oci mi sedajo tiste, na begu ustreljene,
clovek, mati, ljubezen, zvestoba,
na prsi mi legajo tiste nesrecne,
ki sem jih zanemarjal ali nikoli izgovoril,
ena med njimi pa se mi je ugnezdila
prav med drhtecimi ustnicami,
nikoli je se nisem videl v besednjaku.
...
Read full text