BLAZENO ISKANJE Poem by Edvard Kocbek

Kadar koli se te tiho spomnim, pade z mene vse grešno in tuje, svet je
znova slovesen, nedolzen in sprošcen kakor po dobrem delu. Tedaj zapustim
zemljo in stopim z igrivimi stopali na širno morje. Zacnem se potepati
zunaj celine, kjer so prodali lepotico, in jo išcem na gugajocih se tleh.
Zacnem carati in prepevati in vabiti k sebi, igram se z globino navzgor
in navzdol, skacem od vala do vala, po obiskih, skozi prastaro svetovje
in mutasta tla, pojem si pesmi minevanja, poznam vse popevke in nacine
glasov, nacine ljubezni, nacine spominov in prerokb, na vetru gugam svoje
brazgotine, plezam po domišljiji, ves svet je moj, le pesem dekleta se mi izmika,
nekaj pomembnega se mi oddaljuje, poslušam padanje mescevih krajcev in
odmeve uraganov z Aljaske in šume gozdov v Kanadi, kako se krotko pasejo
in vendar je ne ulovim, ceprav jo slutim talec, potepuh, carovnik in ljubimec,
išcem dekletovo pesem skozi strašni nic, blodim kakor najtišja sapa skozi
orgelske pišcali, kakor trava skozi lisasto kravo ali kakor utez skozi škripec casa.
ves sem ze pokrit s koralami, zato nikomur ne povej, kje sem skrit in kje
te bom našel, ostani vedezna tema in blazeno prizadeta bolecina pod slapovi
ciste reke od mlina do mlina.