CERKEV V SLOVENSKIH GORICAH Poem by Edvard Kocbek

Grahasti šotor
utrujenih romarjev,
varovalna barva
pametne zelve,
lišaj starih noci,
mah krotkih gozdov,
tišina metulja,
iz potrpezljivosti
sešteto trajanje —
in vendar ni sfinga
niti riba faronika
niti pravljicni zmaj,
to je utrujeni vol
z debelo glavo
naslonjeno na nebo,
dobrotljivo oko
se mu vcasih odpre
za dišece seno
ali omamno kadilo,
za petelina v vetru
in bronaste zvonove,
se vedno zdi
ob svetih jaslih,
ustvarjeno veze
z neustvarjenim.
nikjer ni razpoke,
srce, miruj,
ne utripaj preglasno,
da se sporocilo
tihega pergamenta
ne sesuje v prsih.