DUNE Poem by Taja Kramberger

Allí
donde mi presencia es esperada me hago realidad.

(Jorge Pimentel, Balada para un Caballo)



Ljubi Braco,


I.

Nobeno nebesno telo in ne zemeljsko,
nobeno drsenje med njima.
Nobena nespečnost s težko glavo nad ali pod posteljo.
Nobena abdikacija teritorija ali funkcije, nemogoče.

Tvoja stvarna roka, ki vodi k izviru moje
in prav ta stol tu, na katerem izmenoma sediva: zadostuje -
tout à sa place.

In tu si, tu sem, tu je vse,
kar potrebujeva,
tu sta
dve veliki duni, ki se zložita v eno
in potem dež in potem strast in potem tla pod nogami.

Dve veliki duni iz vsega znanega, a iz štirih konkretnih
samostojnih rok, štirih očes in dvajsetih prstov.

Dve duni iz neštetih zrn peska, ki se med seboj
dotikajo in komunicirajo vsako z vsakim posebej.

Duni, ki ju nežni objem ljubezni iz dveh lokov sklene v krog.
Duni, ki ju nežni objem ljubezni iz dveh notranjih svetov preseli v enega.


II.

In potem prideš in se odkriješ v celem obsegu
In potem prideš in me bereš tam, kjer nikdar nisem
upala uspeti biti brana. Ne v tem življenju.

Vibrato pokrajine, ki naju združuje, je tisti, ki
te je pripeljal k meni.
Vibrato pokrajine, ki se človeku razkrije z branjem in je
sam pokrajina,
ki je nekoč bila tvoja in je nekoč bila moja.

Kako sva, oddaljena
drug od drugega, a vselej blizu
kopičila in prelagala
svoje samotne peščene sipine
in z vsakim letom je
število samotnih krikov bilo večje.

Jih lahko odšteješ, nerabna
leta svojega življenja;
od česa? Ti, ki nikdar nisi izključil
glasu drugega na račun svojega.

In potem ljubezen: droben šiv,
ki v pregib stare pokrajine doda novo;
prav tam, kjer
so mnogi drugi, ki se jih komajda še
spomnim, skušali vdevati svoja
okorna šila in slabo obstojne niti.

Kakšna sreča je v tej puščobi bilo srečati tebe, praviš
Kakšna neverjetna sreča je bilo naleteti na tebe, pravim.
In potem tišina, na katero v celoti prisloniš uho.

Nikogaršnje dlani, razen tvojih, ne dosežejo mojega telesa.
Nikogaršnji glas, razen tvojega, ne more doseči tona mojega ključa.


III.

In tu, kjer se potovanje običajno ustavi in
se odpre velika jasa nepremičnega kamenja,
zdaj potujeva preko luže, ki
je od poljubov oblegan ocean;
tu zdaj potujeva prek jase,
ki sva jo že obšla, tokrat
kot drobni cvetlici z nihaji vetra.

Potujeva vsak zase in oba skupaj,
prek nešteto malih zavojev na krivulji skupne dune,
ki se neprestano seli med tabo in mano;
dune, ki vpije sleherno kapljo rose,
v kateri se se zrcalita najini goli telesi.

In tu je zdaj tenka reliefna črta v pokrajini,
nit, ki deli najini telesi, a ju hkrati spenja,
kažipot, po katerem lahko določiš smer vetra v puščavi in
nikoli ne more postati neprehodna meja v prostoru.

In samo najini so ti listi praznih dlani, ki jih
palme v oazi rišejo v pesek.
In samo najine so te besede, ki
iz kamnov črpajo roso in
čeri zdrobijo v mivko,
ki jo srečava povsod in sva povsod doma.


IV.

In vleči analogije iz znanega sveta je tu več
kot nesmisel. In Braco, ljubezen, danes se Donava
na nekaterih mestih steka vase in jaz mislim
nate in na najini roži v kuhinji, ki
sta medtem, praviš, postali živahni.

In ni je ljubezni zunaj velike dune, če je
ne občuti vsak najmanjši delec posebej.

In celo tu, na severu sosednje dežele, ob
odprti žili sinje reke, ki vodi vodovje in ladjevje,
natančno vidim pozorni in visoki lok najine dune
kot okameneli val, ki je zdržal sol
and is never shaken:

odpovej se
povrneš se
. . . ni mogoče niti pomisliti -
in seveda potem dež in potem strast in
potem tla pod nogami.