GESTRINOVA 5 Poem by Taja Kramberger

Preden sva se dokončno preselila v
novi dom, v Rdečo hišo, in montirala
rdeči nabiralnik, ki ima dovolj velike čeljusti za
format tujih periodik, in preden nama je sosed
izrazil dobrodošlico s tem, da je nabiralnik
krepko sunil na gobec,
sva vsak zase opazovala, kako se nama
deset mesecev neopazno lušči med prsti
in dva za rezervo, ki sva ju
tudi zapravila za izboljšanje ratinga
omledne lokalne intelektualne atmosfere,
kljub temu, da verjameva le v pokrajine
samostojnega preboja, sva opazovala,
kako se leta in desetletja spojijo v tkanje
goste, enobarvne buhare, ki jo
bova morda kupila za
dnevno sobo, in sva se pogovarjala, kako je
vsaka od njihovih opevanih
samot merljiva z istimi odtrajanimi pomeni besed,
celo z istimi gestami in ena od njih je doletela
najin ubogi nabiralnik, in
kako jim, ko etika zapoje svoj
visoki C, vsem po vrsti zmanjka tal pod nogami in
jecljajo nerazumljive litanije iz priročnikov in
starih avstro-ogrskih ali jugoslovanskih bontonov
ali se oprimejo zadnjih udobnih strategij
pred skokom v goltanec jezika,
ironije in formalizma, in
preden sva se zares preselila v Rdečo hišo,
sva vedela, da večna razpoložljivost konflikta
prihaja od spodaj; iz pritličja ali kleti,
od tam, kjer se telo in glas razhajata, kot
v našem novem krožnem stopnišču, kjer
je odmev glasu slišati do vrhnjih nadstropij,
četudi nikdar ne uzreš fizične prisotnosti
naslavljalca.