HAMLETOVI ŠPANSKI ŠKORNJI Poem by Taja Kramberger

Tegobe se niso in niso hotele sprijeti.
Stol je žarel, a Holan tedaj ni imel čevljev,
da bi odšel,
da bi odrinil bolestno kepo masti.

Hamlet mu jih je uplenil,
v tisti dolgi noči, ki se je začela leta 1949
in končala šele leta 1964,
in ga pustil
samega v elegičnem salonu disonanc, v
maligni gubi Srednje Evrope.

Praški rečni vitraž nad Kampo še danes
predvaja vse te podobe, kakor bi jih
krošnje še vedno žvečile in prav počasi
puhale iz svojih, davno
napolnjenih in nikdar
do konca pokajenih pip spomina.