HOLDERLINSKI STOLP Poem by Uroš Zupan

Chengdujska 34, stanovanje številka 5,
prvo nadstropje, po trojih stopnicah
on potem naravnost, da se ti v obraz zaleti
velika plošcica, najvecja na Fuzinah, ce ze ne
v vsej Ljubljani - dostojna pesnika. Na vrata
jo je nalepil moj oce, na njej piše ZUPAN.
To je moj holderlinski tolp.
Ni mi ga sicer poklonil mizar,
ki naj bi mu v zahvalo priklical bozanstva,
ampak mi ga je dala v najem Skupšcina
obcine Ljubljana Center, s tocno istim namenom.
Zdaj vecino casa prebijem v njem. Lezim, spim,
cakam Natašo, pritiskam gumbe na daljincu,
cakam, kdaj se bo na kakšnem kanalu zacel
nogomet. Marjan Rozanc bi rekel, maša
dvajsetega stoletja. Se vrtim okrog
štedilnika. Pripravljam rizote, pašte, juhe.
Pripravljam cudeze iz pecice. Mešam solate.
Rukola je obvezna. Namakam kruh v olivno
olje. Jem Mediteran. Ko pride Nataša
domov, tudi ona je Mediteran. Še najraje
od vsega pa sem slepi potnik na ladji,
ki pelje v otroštvo. Potem vse to zapišem.
Nekateri berejo in branje z gnusom odlozijo.
Nekateri berejo in se v zapisano zaljubijo.
Te imam rajši. Nikamor mi ni treba iti.
Vrtim neviden globus. Vanj zapikujem
zastavice svojih bivših in bodocih odprav.
Zvecer zaklenem usta knjigam, da se ne
prerekajo. Zunaj tece Ljubljanica, ki misli,
da je Neckar. Ampak Neckar je lahko samo
Trboveljšcica. Hodim ob Ljubljanici. Se
vozim z rolerji. Cedalje manj previdno. Ze sem
zacel skakati cez plocnike. Za zdaj še brez
posledic. Namesto da bi z vsem dolznim
spoštovanjem do velicine venomer bebljal:
'Palakš. Palakš,' glasno kricim na igrišcu:
'Dej zogo. Bejz u ubrambo. Njahi sulirat.'
Ljudje me klicejo po telefonu, me budijo
iz pesniških transov in sprašujejo:
'Gospod Zupan, ali ste ze mogoce prebrali
moje pesmi? Kaj mislite o njih?' Ne vem
vec, kako naj se izgovorim. Rad bi prenehal
opravljati to tezaško delo. Ne znajdem se dobro
v polju neznih duš. Na obisk ne pride nikoli
nihce. Pesniške energije v tem prostoru
bi lahko ljudi prevec osrecile in tega se
bojijo. Bog si ga vedi, cesa me sumijo sosedje.
Pranja denarja. Trgovine z orozjem. Trgovine z
belim blagom. Preprodajanja sanj. Mešetarjenja
z besedami, ki zacelijo najhujše rane.
Moje fotografije so objavljene v casopisih.
Zadnjic sem z izbranimi besedami in v skrbno
premišljenih in dodelanih stavkih govoril v
osrednjem dnevniku na privatni televizijski
postaji. In ljudje so zopet pomislili: 'Tale,
tale je sigurno bogat!' Jaz se ne gledam
na televiziji. Kamera me prevec zredi.
Vcasih sem si zelel pozornosti, blešcic
in svetlobe, zelel sem si, da bi me
neznana lepotica pocukala za rokav in
rekla: 'Dolgo casa te ze išcem,
še lepši si kot na fotografiji, si to sploh ti?'
Danes uzivam, ce zivim v ilegali. Ce berem
kombinirano teološke razprave in športne
strani. Najprej pol ure Teznost in milost,
potem pol ure Meðunarodni nogomet .
Vrstni red ni najpomembnejši
in ucinki so ze zdaj presenetljivi.