HVAR Poem by Uroš Zupan

Vonj sivke, emblem otoka, se nenehno
dviguje do najine morske postelje. V dolgih
hodnikih kontinentalnega sna razpada tradicija
in tisoci kilometrov pisave bledijo na papirju.
Tu pozabljam, da bom na koncu verjetno
koncal kot filozof, in spoznavam, da obstajajo
dnevi, mocnejši od podob, s katerimi
jih opisujem. Ko se ljubiva, rdeca svetloba
zaziga morje in vsak dotik dlani se vpisuje
v mandalo, vsako vzletanje morskih lastovic
in vsaka kretnja roke, s katero mirim vihar
in dušim tvoj krik, da ne zbudi spalcev s
pokopališc nad morjem. Naj govorim
in pišem kar koli, v resnici ne poznam
nicesar, kar bi lahko castil in cemur bi
se lahko poklonil, razen ljubezni. In ce si
tako oddaljen od casa, je tezko verjeti,
da lovimo ugoden veter in jadramo v
paralelnih zgodbah, se le vcasih, nošeni z
visokim valom, priblizamo drug drugemu,
da bi skupaj predihali tišino, v kateri
tehtamo dezevje naših zemeljskih dni.
In ce si tako oddaljen od casa, je tezko
verjeti, da obstaja, stara, neizprosna gospa,
ki smo jo pozdravili s prvim jokom in zdaj
vedri v naši senci. In ce si tako oddaljen
od casa, je tezko verjeti, da je mogoce
tudi neizbezno padanje v globino njenih
oci, tako kot vse stvari, del višjega, kozmicnega
nacrta. Za svetle trenutke zivimo. Za sled stopal,
ki se odtisnejo v mivko in jih voda, nasprotujocih
si morij preteklosti in prihodnosti, pusti
nedotaknjena. Nikoli za na gosto posejan
odpadni material, ki ga iz zemlje izkoplje
bolecina, a na koncu pozabi tudi najbolj
vztrajen in izurjen spomin. Na coln,
ki te bo prepeljal prek Lete, vedno
cakaš sam. V Arkadijo se vstopa samo v parih.