KROG IN DOKAZ KROGA Poem by Tomaž Šalamun

I

Roža, rumena
roža,
kdo ti je dal mleko?


II

Noč je vijoličasta,
trni so beli
in kri ni kri.
Zdaj teče proti copati,
leži na tleh,
jaz sedim.
Kje je obrat, kje je
zakon med krvjo, ki kaplja in
krvjo, ki leži na parketu?
Si na tleh, kri?
Čutiš les?


III

Grizem te, vas, prah.

V kostanj prileti kamen.

Te človeške roke so kosile žito,
božale in teple krave.

Milijoni in milijoni in milijoni
rek za bel krog,
nič večji kot moj prst.

Zruši se uta volčjaka.
Zvonu se zaviha krilo.
Rdeče! Kako?
Prideš? Prideš peš v oko?
Te sonce pošlje? Ti da
sunek?


IV

Nisem ti pozabil imena,
postovka.
Ne vem, kdo si.
Ne bi te več
razpoznal med ptiči.

Narava se mi zarije v
kovino v ogledalu.

Smejte se!
Skozi Tisoč in eno
noč vidim zelje.
Mraz prihaja od oblakov.


V

Mama!
Spodaj, v jarku,
človek spi na hrbtu!

Zadúši boga, da bo lahko mirno spal,
spočij se.

Zrak gre v kožo.
Ne jenja, dokler ne umre.
Zrak se cedi.
Ne jenja, dokler ne postane oster kot
britev.


VI

Ženska sem.
S svinčnikom rišem na tenke
papirje.
Papirjem prebadam dušo.
Samo skrinje premažem z lakom.

Mravljince po hrbtu sem dal v pest.
Brnijo v pesti.
Tu so topli, tam so mrzli.
Kdo jih je izkoreninil?

Tunel je piščalka.
Zrasi, postani velikan,
dva velikana.
Zakril boš s telesom dušo pastirja.


VII

Dobre želje izumljajo samo vlake.
Samo prvi dan se vozi v njih gospod.
Samo, če gospod vstane, če se
razširi, če se okna in kovina ohišja
zlijejo s travo (ne ranjeno), ostane
spomin. Spomin je dotik. Dotik je
večnost.

Geniji so kile bolečine v nedrih zemlje.
Vriska. Stiska se. Skozi
njo se sliši prava muzika.

Ubijmo pava, ki ni kriv.
Ubiti krivca, volka, bi pomenilo
zamuditi priložnost.

Tako vidim cvet, da da smolo.
Debla se mi bodo maščevala, vsa debla.
Odkar sem jaz na svetu, krvavijo
zastonj.


VIII

Ustavi se, nehaj!
Kdo daje semenu pravico, da vzklije?

Jaz.
Za to me stresa drget.

Žival sem.
Na hrbtu ležim.
Zublji mi gredo iz glave.
Vi povejte, če sem sveta krava.
Nem sem tako kot krogla.

Smrt je najblažja med vsemi stvarmi.
Voda jo zajame.
Jaz sem voda.


IX

Biti bog je prvi razred.

Kdor me ne bo znal na pamet, bo zbrisan.

Isti zrak diham kot vi.
Zelena je zame ista zelena.
V grlu me davi.
Ne razumem, zakaj sem izbran.

Pridite mi na pomoč, bratje!
Polži, sinice, črički, kobilice,
muhe, vrabčki, detli.
Pridi mi na pomoč voda, ki jo nosiš
ti, kos, v kljunu.
Videl sem te, ko si pil.
Videl sem te, ko si pil.
Ni te raznesla.
Mene voda raznaša, me je raznesla.
Jaz sem rentgenski žarek bele magnolije.


X

Pustite lestve, ne boste me dohiteli.
Rad bi vam dal vse, res vse.
Mast, kožo, dlake, oči, jezik,
nohte, sok, kri. Rad bi, da bi šli
skupaj, rad bi.
Verjemite mi.
Jaz zares ne razumem, zakaj jaz.

Samo pri Nižinskem je bilo isto.
Kako si lev? Dali so te v kletko!
Norec so hlapi.
Norec so hlapi.
Ubij me, norost ti obkoljujem!
Vsakemu obkolim vse, ker sem bog.

Biti bog je prvi razred.

Razumeš zdaj naslov?

Začasen je.
Pravi naslov je
UMOR.