KROKAR Comments

Pozira
navsezgodaj zvezdne oèi.
Najbolj slastni del noènega obraza,
ki se ohlaja na visokih vzglavnikih.
Nanjo se spusti, na posteljo noèno,
in kljuje, kljuje.

Kadar leti, leti skoz samoto.
Kakor skoz votlino v votlini,
ki gre z njim in se sproti obnavlja.

Kadar se spusti nizko,
perutnice oponašajo
glas vetra. Kose.
Kakor da je veter planil z gore.
Kakor da kosa kosi zrak.

Vèasih leti v dvoje.
Tudi takrat je njegov let
padanje v kroge samote.
Tista, ki jo spremlja,
je v tihi razdalji.
Ne dotikata se s perutnicami.
V prostorih iz dveh kolobarjev
letita.

Poje na tri naèine.
V treh razliènih govoricah.
Vse so sebi namenjene.
Za lastno uho, za pogovor s sabo.
Ni oponašavec, ptiè kljukasti.
Èe oponaša, tedaj sebe,
tedaj svoje glasove, zapleteno
govorico vijugastih klicev.

Ko leti nizko,
se mu na perutih lesketa
èrno kljubovanje kraljestva
skrivnosti.
...
Read full text