METKI Poem by Tomaž Šalamun

Če požgem belo desko hiše, bo plamen bolj
svetal kot teža, ki pada z najinih teles?
Bolj kot samba? Bolj kot moja sočna glava?
V belem snegu sem. Ti plešeš. Pod zelenimi

orjaškimi drevesi s svojimi sočnimi žalostnimi
očmi. Rime poslušava in copatke čopiča. Loke,
ki se iz njih vidi mah in kar je pod mahom
vmes. Bel ris prasketa v temno zelenem grlu.

Se nebo kdaj zabaše in zašumi? Kje počivaš?
V plazu ali na zemlji? Tu se mastim, mastim,
žrem, da me v višini ne strgajo rožnati,

modri in vijoličasti oblaki in rože
kot Tiepola, ki se za njim zrak umije,
preden naju svetloba zalije in zdrobi.