MLEKO Poem by Dane Zajc

ze skoz špranje lije svetloba
ze se stvari pregibajo v jutranji sapi
ze je ugasnil mrzel curek noène vode
ne šumi veè ne klokota v tišino
in tisti ptièji smrti krik
ki si ga slišal zveèer
in je vso noè zarel v mozganih
ze ugaša

slišiš mleène curke ki iz kravjega vimena
brizgajo na belo dno
in se ne vprašaš kam s tem vrišèem v mozganih
odpreš vrata in sonce ti butne v obraz
slapove zarkov in mleène svetlobe

kar stopaš in si brez strahu
in si kar v telesu ki te uboga
in je tako tvoje telo
kot da te ne misli nikoli zapustiti
in izdati