MODRASI Poem by Dane Zajc

Na neki zapušèeni obali,
kjer se pogovarjata pesek in veter
o neskonènosti,

so prilezli modrasi
spod kamenja,
mrzli in ostudni,
in legli na srce.

Rekel sem modrasom,
laènim toplote:
Pijte kri.
Saj kaj bi s krvjo.
Kaj bi z rekami strasti.
Ko se ne morejo nikamor zliti,
Se davijo v jezovih razuma.

In zrite srce.
Odveè mi je moje srce.
Odveè mi je,
ko se raztaplja v ledu,
kot se raztapljajo jokajoèe zvezde
v reki.

Pozrite srce.
In zvijte se v mrzel klobèiè
v votlini mojih prsi,
da ne bom veè gledal,
kako joèejo zvezde
iz tolmunov
in kako hrepenijo po svetlih stopinjah
ki so jih pustile
v modrem zametu neba.

Pozrite srce
in lokajte vroèo kri,
mrzli, ostudni modrasi

Vse je dovoljeno
na pusti obali,
kjer se pogovarjata pesek in vel
o neskonènosti,
le srce si je treba iztrgati
in ga zagnati v laène kaèje gobce.