NAJSTAREJŠA MATI Poem by Edvard Kocbek

Kje si pozaba? Kje ste vetrovi minljivi?
Vse mineva razen moje zalostne kazni,
glejte me povišano na visoko goro,
najstarejša sem in najblizja zacetku.

Ne vem vec, koga klicem in rotim,
blazna sem od groze, pojem od zalosti,
vrisk in jok se spajata v melodijo,
tisocletja ze niham clovekovo muko.

Zibljem ga z neizrekljivimi gibi,
prepadi se grmadijo v moji slepoti,
cisti slapovi grmijo skozi tvojo gluhoto.
moja zgodba je starejša od te teme.

Glejte me v dolgi obredni togi,
najstarejša zalost tega sveta sem,
na vrhu gore razparana od tuge
zibljem v narocju izgubljenega cloveka.