PESEM ZA SLAVICO, PRI NAJBOLJŠIH MOČEH Comments

Najboljše pesmi še pridejo.
V kosteh čutim, v istih kosteh, ki so se
pred petimi leti hotele zložiti v relikvijarij
in od utrujenosti zaspati. Dolgo spati v
nikogaršnjem spominu.

Najboljše pesmi še pridejo,
zbirajo se kakor bela krvna telesca okoli vnetja,
kakor mladi psički okoli seskov,
vrejo kot mlado vino, dišijo kakor
dojenčki po mleku, po materi, po življenju,
o voda, o zemlja, o žejni!
vračajo se kakor ostareli mornarji na morje.

Nebo je visoko, pravi Jana, kakor
bi ga gledal z dna vodnjaka, a
zrak se počasi strjuje in dobro je, da
imamo tisti podest, na katerem
ne drsi, golobčke, da prhutajo s krili.
Dve mali Živi imamo, rojeni v istem letu,
da čebljata in mlajskata in se slinita pri zajtrku, Vida,
ki se z glavo dotika tal in se pri tem
neznansko zabava.

Stavka
wunderbare melodische Gedichte
ne srečaš, kjer ti zavrnejo knjigo,
ljudje hodijo okoli kakor nabiti šaržerji s
pokvarjeno zaklopko in zarjavelo presojo,
čeprav se sveti v očeh nekoga, ki
je, pozoren kot struna, zavibriral
skozi znani, a pozabljeni prostor.

Bastardna epistemologija v glokalnem:
strašne svinčene kroglice in njihova zaripla
promocija. Rewind! Reset!
Kaj vse je treba požreti, preden
ugledaš krpo rodovitne pokrajine. Veko,
obteženo z jokom zamolčanih, ki
se ne povesi od bremena.

Nikogar nimam, ki bi meni posvetil tako
lepo pesem, je rekla Slavica. Imaš.
Najboljše pesmi še pridejo.
...
Read full text