PESEM ZA TISTE, KI SI JO ZASLUŽIJO Poem by Taja Kramberger

I.

Zares je to pesem samo za tiste, ki
si jo zaslužijo:

pesem za tiste, katerih črte na podplatih so
legende, prepisane
s starih zemljevidov, z vsako
netočnostjo ali zabrisom
zgodovinsko preoblikovane, znamenja, ki
jih danes vidimo kot gorske verige, speče
na velikih tektonskih prelomnicah;

pesem za tiste, ki jih ni mogoče preprosto
razstaviti na komponente, ne da bi
terjal ugrez lastne doline, pesem
za vse tiste, ki so
se samorazstavili in so
deljivi le s seboj ali z enakovredno ljubeznijo;

pesem za tiste, ki so sklenili premirje s svojimi
ruševinami in jih ne podstavljajo drugim, ki
nikdar ne šepetajo v uho zgodovine
in se v zadregi ne prestavljajo z noge na nogo,
pesem za tiste, ki so nekoč dihali s sapo, ki je
bila blato in je bila lava, ki je bila
kamen in je bila pepel;

pesem za tiste, skozi katerih roke
je šlo črnilo kot hudournik in je struga
dokončno oblikovala bregove;

pesem za tiste, skozi katerih telo je šlo mrzlo
drhtenje mravelj in križarska vojska
tujih verzov in na koncu novo življenje,
drugačna beseda in drugo telo,
ki je ljubezen in je nepopustljivost.


II.

Pesem za tiste, ki nikoli niso poteptali trave, da
bi videli v kakšni prsti raste, za tiste, ki ne slonijo
na tujem ali zamolčanem glasu v
bojazni za svoje krpe zemlje -
za kraljestvo na konici zobotrebca.

Ne za tiste, ki bingljajo s kislih borovcev oholosti,
ne za podhranjene in preobjedene, ki
pol življenja skrivoma prištevajo tuje kitice k svojem manku in
v naslednji polovici odštevajo prirastek tuje bilance od svoje;
ne za mučenike, naveličane poete,
ali tiste, ki
baje nekoč bodo, pa nikoli zdaj še niso,
o mizerabilija, ne za
plutovinaste zamaške, ki se zabašejo v grlo steklenice,
se tam zdrobijo in pokvarijo vrhunsko vino.

Ta pesem je tukaj in zdaj in
je samo za tiste, ki si jo zaslužijo;
za tiste, ki jo tukaj
in zdaj razumejo, ne za tiste, ki jim bodo
posamezne besede začele svetiti
v prasketajoči temi čez 30 ali 90 let
ali še kasneje, ko bom razpršena povsod
in nikjer tako živa in polna
življenja, kot danes.
Ne za tiste, ki naskakujejo večnost in
poskrbijo, da se iz nje ob točno določenih
intervalih smetarjev ali eksekutorjev
na smetišče pozabe zmeče druge,
močnejše in bolj temeljne glasove.
Je m'en fous. Ha!


III.

Treba je z glavo skozi zid in
pri tem ne vedeti, kdaj se bo zid pojavil
in ne ali je glava dovolj trpežna.
Ne skozi stiropor z baklo v roki,
ne skozi priprta vrata, ki jih je nekdo
priškrnil in jih varuje, ne z
zaveznikom ali v paru, ne
skozi koeficient vode,
ali medu, ne
bos po rosnem mahu ali žerjavici
s pogledom uperjenim v zvezde, ne.
Ne zadostuje.

Vse to pride kasneje.
Treba je iti s svojo glavo skozi časovni zid besede
iz najtršega betona in na drugi strani ven -
ker samo v primeru, če kaj ostane
samo, če res kaj ostane -
je ta pesem tudi zate.