PRIDI V MOJO JAMO, MATERIJA! Poem by Maarja Kangro

Na graščini, ki se prenavlja,
vihra zastava kot cunja.
Nacionalna zastava. Raztrgana je
in vseeno ji je, kateremu narodu pripada.
Obrabljeno in scefrano blago,
nitke bingljajo. Noče, da bi njene
utrujene molekule kogar koli predstavljale.
Stojim pod njo na asfaltu
in rečem: »Pridi v mojo jamo!«
»Pridi z mano v mojo jamo, materija!«
Vesela hčerka ima na nogah Nike superge: suženjsko delo
je obrodilo rožnat, zaničevan poliuretan.
Papir v omarah zaskrbljenih akademikov in uradnikov,
njihova življenja so lepe, blede, molčeče žrtve.
Topla sijoča kovina džipa, ki je ubila pešca.
Fotografija nepomembnega člana parlamenta akvarelnih barv.
Zastava plapola. Pridi, blago, barva in tekstura.
Pridi, grafična oblika črk!
Pridi, objemiva se in zaspiva!
Pridi se skrit v mojo jamo, materija!