PROŠNJA Poem by Edvard Kocbek

Prosim, da bi mi spomin segel dalec nazaj in obsegel vse dvome in obupe,
vsa upanj'a in zanose. vse sanje in pogrebe. vse prerokbe in razocaranja, vse
ubite, pohabljene in ranjene, oskrunjene, vse na oltar povzdignjene in v zastave
ovite, blazne od srece in trezne od nesrece, naj se spomnim vseh jokov in vriskov,
vseh smešnic in ljubezni, vseh grehov, vseh skokov v neznano, vseh pozarov.
Povodnji, potresov in bozjih zapovedi, naj si odkrijem vse nezne nitke, ki vezejo
telo in dušo, mene in bliznjika, naj si predocim vsa spocetja in blage sprostitve,
vsa sramotna priznanja in vsa cista stanja, vsega tega naj se spomnim v sebi
in v svoji okolici, predvsem pa naj se vkljucim v skupno krivdo in v skupno
odvezo. Prosim torej, da bi se še dalje drzal soseda pred seboj in soseda za
seboj in sprejemal porocila od spredaj in jih predajal nazaj, ceprav so vcasih tuja,
nerazumljiva, preteca ali pomirljiva, kratka in naporna. Morda nihce med nami
ne razume igre do kraja, vendar je drznost brezpogojna in vsevedna.