Kar vidiš je cesta;
dve postavi se približujeta razpotju.
Na izteku ena pobere kamen,
ki ga dolgo valja po rokah.
Pogovor dobi obliko kamna.
Postane gladek, obel,
neprehoden in topel,
skoraj žareč od dotikov.
Postavi se oddaljita.
Kar vidiš je še zmeraj cesta.
Kar ne vidiš:
kamen zdrsne v žep,
poti se razidejo in pogovor,
ki je ostal skrit v kamnu,
se nadaljuje v Moorovih skulpturah.
...
Read full text