SEKIRA V GRCI Poem by Peter Semolič

Oce, cas je, da se srecava v budnosti.
Ti ves iz spominov in pepela. Jaz . . .

Z lahkoto me boš prepoznal.
Nosim tvoje oci, tvojo brado, tvojo usodo,
zapisano v koži.

Oce, cas je, da priznava obstoj sekire,
zadrte v grco.

Ne prosim te za cudež.
Ne prosim te, da bi izruval rezilo.
Pristajam na to,
da bo najino ognjišce za zmerom mrzlo.

Prosim te za preprosto priznanje:
nisva spoštovala zakonov rasti.

In sprejmem izgovor:
mraz je bil,
zato je toporišce vztrepetalo med prsti.

Oce, to je vse, za kar prosim.

Vem, zmerom si govoril,
da so ptice le gostje dreves.
Da veter prebira liste le sebi.
A jaz ne morem drugace.

Kako naj svojo vitko mladost
vržem na ogenj spomina,
ce v njej tici neizreceno jeklo?

Priznajva njegov obstoj, oce.
Da bo tebi smrt lažja
in meni življenje manj utrudljivo.