SINEADIN GLAS Poem by Peter Semolič

Sineadin glas pada vame
in me oplaja kot duh devico Marijo.

"Vcasih moram poslušati . . . ,
da je bilo mojega gibanja konec
pred puškami strelskega voda
leta 1916," je zapisal Yeats.

Vec kot pol stoletja kasneje
sem v nekem dokumentarcu videl Ben Bulben
in pod njim pesnikov grob,
obdan z avreolo vecera.

Še vedno iz strahu pred lastnim koncem
napovedujem konec sveta.
Še vedno me plaši življenje.
Še vedno moj konj nemirno rezgece v hlevu.

Na drugi strani tehtnice
je vokal Sinead O'Connor,
dišec kot mošus,
kot ambra,
v kateri je za vedno shranjen
kitov smrtni krik.

V Sineadinem glasu vedno odmeva
mirni Yeatsov odhod.

Zdaj pada vame in me oplaja
kot luc pozabljenega
poganskega boga.