SREBRO Poem by Uroš Zupan

Srebrni so trebuhi rib, ki barantajo s svojo tezo
in jo skušajo odloziti v zastavljalnice neba,
Srebrni so hrbti valov, ki pripovedujejo skalam, od kod
prihajajo in kaj vse so doziveli na poti,
a nikoli ne dokoncajo zgodbe, ker jim
zadihani stavki vedno znova razpadejo na oblike soli,
Srebrna je prijaznost oljk, ki odklepajo svoje sence,
da bodo vanje polozile tri razlicne višine oslovskega riganja,
Srebrno je dišanje rozmarina, ki z isto pozornostjo
prilepi sok iz rane na peceno ribo in na pocasno
poslavljanje dneva,
Srebrno je opoldne, ki ukaze vsem, naj mirujejo
in s pocasnim dihanjem premerijo širino svoje srece,
se v mislih sprehodijo do pristanišca,
iz katerega je v neki davni zori odplulo njihovo otroštvo,
Srebrn je veter, ki vsaki uri pozabe prišteje tri
dodatne ure pozabe, ki se konstantno dogajajo v
sedanjosti,
Srebrna so jadra, ki so v resnici bela in so srebrna
zaradi potreb domišljije in slavljanja neslišnega
gibanja,
Srebrna je nepremicnost popoldneva, ki svojo toploto
priveze na zemljo in potem noce odstopiti
sedeza prihajajocemu veceru,
Srebrne so sledi oblakov, ki gradijo mesta v zraku,
kamor smo povabljeni, ko nas po kosilu
zasuje plaz spanca,
Srebrni so kriki ljudi, ki ljubijo svoja telesa,
Srebrni so vrhovi cipres, ki rišejo neobstojne pismenke
na prozno kozo poletja,
Srebrni so vinogradi, kjer se nemirni fazani pripravljajo
na brodolom juga,
Srebrn je let galeba, ki šiva skupaj povedano in zamolcano
in sklepa trajno premirje z udarci vecernih zvonov,
Srebrno je gibanje posušene trave, ki je pozabila
svoje zivljenje v zadnji pomladi in se zdaj
njeni duhovi vsak dan ruvajo s praznimi rokavi vetra,
Srebrn je prstan iz mesecine, ki ti ga natikam
na prstanec, ko zapustiš telo in nagovarjaš
noc, naj ti vrne vse prezgodaj umrle,
Srebrn je dez lune, ki se ustavi in naju
boza, ko se topiva posrebrena od poletnega
znoja,
In srebrna so puhasta semena,
ki jih gledam lezec na hrbtu,
z ocmi, vrezanimi v modrino neba,
kako padajo od nikoder in izgnjajo neznano kam.

Srebro, barva mojega uma!