SVETNIKI Poem by VLADIMIR KOPICL

Sonce stoji na nebu in temu pravimo dan.
Vendar je ono tam tudi, ko temu pravimo noč.

Včeraj sem videl potok, ki išče zajčka,
majhnega, trepetajočega, premrzlega,
s sivimi drhtečimi tačkami,
a bilo je poletje in ni ga našel.

Spet se nista srečala.
Kaj bo, ko pride zima?

Ne palica, ne korenje, ne propad, ne idila.
Morda sporočita jeseni, ko pripravita zaključno poročilo.

Tako stoji tudi Mesec, ne ve zakaj je tam,
blizu tako Zemlji kot nebu, a oddaljen od vsega,
kot da nima zadolžitve in nobenega opravičila.
Ne da bi oteževal sebi, ne da bi olajševal drugemu.
Celo ne vidi se ga dobro, zdi se kot pozabljen,

takoj ko ga zakrije oblak ali robovi hiš.
Ne živi povsem kot državljan, deluje začasno,
kot prehodna večnost in skrhan sijaj bratomora.

Vse to govori o nečem, a nima rešitve,
ali pa je povsem nemo, kot prazna govorilnica.

Zjutraj pa bodo namesto zvezd tam stali svetniki
in bivši zvezdni svod bo od sijaja namrščen,
z blago, rahlo zafrknjeno toplino zapolnjen,
ker svetniki ne govorijo, dokler jim ni tako rečeno.
A kdo bi jim lahko kaj rekel v tisti pusti praznini,
v kateri vse, kar je zunaj, deluje kot ekran,
kot neumen dokumentarec na hladnem očesu teveja.
Ves mir v tem vesolju je prozoren kot steklo
po katerem steče zajček in ga pomaže s tačko.

Morda bo prišel še drugi, da bi ga s tačko umil,
morda pa vseeno ne. Konec nima ravnotežja.