V POZGANI VASI Poem by Edvard Kocbek

Slonim ob zidu,
se vedno je vroc
od dolgega pozara,
nikjer ni cloveka,
nikjer zlocinca,
tla se udirajo,
vesolje razpade,
zvezde poginjajo.



Naenkrat zavalovi
duh po vijolicah,
zacnem poslušati
mile glasove,
trava se vzdiguje
za nove stopinje,
pepel se objema
za novo trdnost.



Studenec štropota
v kamnito korito,
macka se vraca
na ozgani prag,
vedno bolj rastem,
postajam velikan,
ze vidim grozi
preko ramena.