VEM Poem by Tomaž Šalamun

Včeraj zvečer me je tam, kjer je
poniknila črta Barnetta Newmana,
potopilo v vodo. Na gladino sem
priplaval kot črn, temno moder
svetleč cvet. Strašno je biti
roža. Svet je obstal. Nemo sem se
odprl, žametno, verjetno
dokončno. S Tomažem Brejcem sva se
pred tem pogovarjala o mistiki
finančne mase, o očesu, o trikotniku,
o Bogu. O možnosti branj, o
šansi, o slovenski zgodovini in
usodi.
Ne dotikajte se me.
Tak kot sem, sem največji kapital.
Jaz sem voda, ki se v njej
usoda sveta dogaja za nas.
Omotičen sem. Ničesar ne razumem.
Vem.
Ponoči, ko sem ljubil, sem
poročal. Zdaj sem črn kubus, podoben
marmorju ali granitu z drugega sveta,
ptič, ki stoji z rumenimi nogami,
z ogromnim rumenim kljunim, ki se mi
črno perje blešči, zdaj visoki
cerkveni dostojanstvenik, to je:
vsi so hoteli navaliti name, na
cvet.
Čist temen cvet sem, ki
miruje na gladini.
Nedotakljiv in nedotaknjen.
Strašen.