VERGIL Poem by Tomaž Šalamun

Vse to mežeče, klokotajoče, pocasto sladko,
dušepretočno dekadentno ščavje,
ljubezen prelivanja,
polži položeni v usta, zalepljeni v srce,
omama barja.
Omama močvirja, od vlage zabuhla,
od vlage in žara prehrepenjena duša,
sprešana od spoznanja —
Mene niso potegnili iz Ljubljane,
tako kot je tebe Cezar iz province,
Vergil.
Premikam se hitro,
kompaktno, il duca.
Brez otožnosti in hlapenja.
Tvoja smola je,
da so bili barbari zunaj,
Rim je bil prazen.
Moja sreča je,
da so barbari znotraj kože Amerike.
Jaz sem Hetit.
Ne plačujem, ker sem high.