VRACANJE DOMOV Poem by Uroš Zupan

Prašne ceste, glas, ki se dvigne iz grla in se
raztopi v pušcavi, vonj zlošcenega parketa
v nekem septembrskem jutru, dialogi svetlobe
in senc, ki smo jih pozabili zapisati, moznost

biti na nekem drugem kraju, ceprav je nespodbitno,
da so noge vtisnjene v ta asfalt in se cas
kot zivo srebro odbija po zilah. V vsem tem
išcemo zavetišce, ko se vracamo domov.

Nebo nad glavami je zgrbanceno in spodaj, nekje
na desni se sliši umirjeno drhtenje reke, v katero
nikoli ne stopiš dvakrat. Nekje, za nekoga je tako,
vedno tako. Doma nas pricakujejo stvari, ki so

odrinjene v tišino, in vcasih se nam zazdi,
da je neka pozabljena ptica prihnila iz
jutranje megle, se napotila proti mejam pricakovanja,
kajti zivljenje se sestavlja zdaj, ko ni obraza,

ki bi opazoval svoj odsev v steklu,
in ni roke, ki bi ze stotic ta vecer zdrsnila po licih,
da bi preverila starost nekoga, ki nas vztrajno
pricakuje. Mirno odmevajo koraki, se plazijo po vlaznih

stenah noci, mirno tece tista temna reka,
ki se bo zjutraj spremenila v srebro, in mirno se
razdalja, ki jo še lahko izmeri spomin, daljša in daljša,
se pocasi kot ti koraki vije v narocje negotovi prihodnosti.