ZDAJ, KO NAS VEČ NI Poem by Taja Kramberger

Za slikarko Alenko Koderman

Zdaj, ko nas več ni,
se nebo še češe na prečko,
je lagodno in spokojno,
voljno in pretočno v svojem pričakovanju?
Se v njegovi peneči kopeli še umivajo ožarjeni obrazi?
So storži skrbno obliti s smolnim prelivom,
je burja ugodna, mazili jadra, ki gredo na jug?
Je morje še slano, še vedno diši po ljubezni?

Kakšen obrušen vihar,
skrit v ostrini olfa nožka, ki med razstavo
zleze v lupinico svojega ogrodja! So naslovi znani,
postrojeni, se iz njih cedijo barve gozda v
neskončne konveksne pečate ljubezni,
kakor kri iz smrtne rane? So grozdi solz
odsevi akvamarina, zajeti z gladine ribnika?
Se pod liste pritajijo blazinice plazu, ki
tkejo in parajo noč pod belim perjem površine?

Se listič, ki je sam
in v celoti prezimil zimo, zaveda
vse teže svojega odtisa v platnu?
Vesoljske eksplozije šopkov Jana Breughela
porodijo, izvržejo Hot House Rossa Blecknerja.
Neznosni so krči porodne vode, ki zasuši bolečino.
A še vedno je platno lažje od splava,
s katerim se rešiš na kopno.

Mlinski kamen telesa nas mora vzdržati, četudi
podivjano srce izumlja eksplozivne enote, krajše od sekunde,
sicer nas ne zdržijo krušne podobe, ki se zdrobijo,
izhlapijo v eter,
žemljice -
lahke, kakor dvovalentno železo.

Zdaj, ko nas več ni,
se curek svetlobe na Prvomajski 8 še vedno poljubi
s češnjevo mizo on 18.36
in minuto kasneje požgečka hrbte knjižnih ljubimcev?

Se razplamtijo barve zgodnje pomladi Hrastovelj, jih posrka
sonce kakor Schweppes? Je Šuštarski most naveličan ležanja na hrbtu,
se je obrnil na trebuh? Se razlogi ekstaze, dragi poeti, pritajijo in
pljuskajo na obalo na drugi strani Tržaškega zaliva; se vračajo sveži
z morskimi tokovi?

Zdaj, ko nas več ni, kot da smo
šele zares prisotni. Veter, ki se je,
skozi priprto očesno režo tisočletja,
izmuznil staremu stoletju, nas je
posedel za mizo pradavne pomladi:
z roso iz oči v oči.

Nas dokonča sneg?
Nas doslikajo črički, pritajeni v akustiki žleba?
Nas geste topolov ponavljajo?
Nas pokonča Bakrena svetloba, ki spodjeda
naše naprezanje in ogoljenje
depilirati preteklost
obriti brado sedanjosti
pristriči živo mejo prihodnosti.
Zdaj, ko nas več ni -
morda zdaj neskončno zaporedje pesnikov
izrisuje drevored na obličje neke neme mape.