ZENSKE DIŠAVE Poem by Edvard Kocbek

Tako dalec je prvi cas
in tako neusmiljeno blizu,
tako cisti so nekateri dnevi
in tako biriško temni ljudje,
da sam ne vem vec, kako diham
.
kako se mi širijo pljuca in
kako vratolomno, neusmiljeno
In skoraj divje zivim. Šele
takrat, ko me zacne muciti
plemenita lakota po vonju
zenskega bitja postane
zivljenje mojega telesa
visoko in globoko, široko
in tako brezmadezno, da dobro
zacutim svojo dušo in okoli
nje ves svoj sestav, predvsem
pa se spomnim svoje nepozabnosti
v zibelki, kjer so zenske dišave
najbolj bolece in opojne.
Takrat se vsakikrat nagnem
nehote naprej, kakor da bom
od sladkosti padel na zemljo
in se nikoli ne bom vec vzdignil.