KRAŠKI STOLPOVI Poem by Barbara Korun

poldne me je objelo
čez pas in mi na beli koži
pustilo črno sled prsti

pod obzorjem je
utripalo utripalo
meseno rdeče srce
je odpiralo svoja usteca
in požiralo požiralo
nenasitno

iz temnega sonca
je spadnula solza skeleča
na beli kamen
in kamen se je razklal
na dvoje na troje

martinček se je skril v
srčno razpoko in z repkom
poščegetal zaklopke neba
pod razbeljeno vulvo
je blisnil ključ
bleščeče bel

v čarobnem risu
pod horizontom sreče
v gošči podzemnih voda
je v polmraku poželenja
spal otrok