Ljuba Ana, Ljubljana je kot huda nočna mora Poem by Brane Mozetič

Ljuba Ana, Ljubljana je kot huda nočna mora. Prvo kar
ti pade na pamet v tem mestu je, da bi si prerezal
žile, ali zadrgnil zanko okoli vratu, ali skočil z
nebotičnika. Moral bi biti kar naprej pijan ali zadet,
da bi zdržal. Prijatelji niso prijatelji, znanci
niso znanci, ljubimci niso ljubimci, mati ni mati,
oče ni oče, žena ni žena, tla niso tla, vse lebdi
v praznini, ki ji ni konca, prividi, duhovi,
spake, voda ni voda in zrak ni zrak, ogenj ni ogenj.
Ljuba Ana, tvoje mesto je konec sveta,
brez kakršnegakoli upanja, je vegetiranje, so peklenske
muke, je tiščanje v želodcu, je koncentracija vseh
negativnih sil, ki težijo le k temu, da naredijo
iz tebe bebca, pohabljenca. Ljubljana, lepo
zveneča kača, ki ti nežno ovije telo, počasi,
z občutkom, da ti zmanjkuje zraka in se je ne
moreš rešiti, vselej gre s tabo, leze za tabo,
tako pisana, nenevarna. Izgini, pogrezni se v
močvirje, vrni se nazaj v blato, za vedno,
odreši nas.