Brane Mozetič

Can you hear it, Dave, that noise outside. Maybe
it's a burglar. Or a bomb. Come on, wake up
Dave, maybe another war has broken out and we'll have
...

Do you see fingers through the dark
do you feel how they stick to your
skin, how they shiver with untamed
...

Friday is the day you think of death. That's why
you have to go out, having had enough
of torment, masochism, constantly
...

it's midnight almost and I silently stare
into the blackness before me, no image of the
day left, no dream left of the night, pretty
...

loving you frightens me, you see,
not because I might fear death,
decay, damp earth, nor
...

When I arrive, you throw your arms wide open,
you want so much tenderness, caressing
and kissing, you keep grasping for my
hand, you long for my mouth, wanting more
...

Love Ana, Ljubljana is a nightmare. The first
thought that comes to your mind is to cut
your wrists, to tie a noose, or to leap
...

The dog runs about the meadow as I watch
on. Every so often he stops, sniffs, runs on.
Goes in circles. Sniffs around the mole-hills
...

They wouldn't give anything to help me
survive. No faith nor a hope
to repent, beg, be redeemed. No love
...

What happened? I went on
a night-time stroll to some sort of reservation,
alternative forces from a pathetic nation
to which I belong, and look, it carried me
...

ko prispem, močno razširiš roke
tako željan si stiska, božanj
in poljubov, kar naprej loviš za roko
me, hlepiš po ustih, hočeš še in še

slečem te in v naročju te ljubkujem
kot otroka, ki bo zrasel in odšel
včasih vidim znake drugih stiskov
zob, potegov, včasih slino

ki jo spuščam vate, kakor sok
hodiva po polju in se me držiš
postaneš, se priviješ, šepneš

rad te imam, drhtiš, tako mrzlo je
skloniš se, potipaš zemljo, me
pogledaš, kliče, rečeš tiho.
...

Ali slišiš, Dave, zunaj nekaj ropota. Morda je
vlomilec. Ali je eksplodirala bomba. Daj, zbudi
se, Dave, morda je spet izbruhnila vojna in bo
spet treba v klet. Ti ne veš ničesar o tem.
Koliko ur, dni, bo treba preždeti v temi.
Ali pa je samo požar? Je sosed padel s postelje?
Vse je mogoče. Ti pa kar spiš in ničesar ne
rečeš. Zbudi se, Dave, da ne bom sam, ko bo
konec sveta. Ti, kepa mesa, Dave, ki si se že
z vsemi povaljal. Nič ti ne pride do živega.
Še vedel ne boš, kdaj boš umrl in bo tvoje
meso zasmrdelo. V kleti bo tako obupno, da ga
bom moral vreči ven, da bo plen podivjanih psov.
In vsi nočni bari bodo varni pred tabo. Dave,
nič ne rečeš. Ali me slišiš, sploh kdaj poslušaš?
Še enkrat zaropota. Mislim, da ne bo
vojna. Morda pa se ruši najin svet, po koščkih,
takole sredi noči, ko vsi pošteni ljudje spijo,
kot ti, Dave, jaz pa prisluškujem šumom in
me je strah.
...

ali vidiš skozi temo prste
ali čutiš, ko se lepijo na tvojo
kožo, ko vzdrhtevajo od silne
energije, sile, ki jih vleče globlje

ali ko pritisnem ustnice na tvoje
ko se stisnem k tebi z vso močjo
ali vidiš skozi temo to predanost
mir in zbranost, polje po dežju

in zakaj se zdrzneš, če drugam grem
če se vrnem zlizan od noči
ali vidiš skozi temo smrt

ne, ne bom prinesel je s seboj
v meni, v tebi klije že ves čas
v nama rase, kakor v polju cvet.
...

Petek je dan, ko pomisliš na smrt. In zato
moraš ven, in ti je dovolj vseh bolečin,
trpinčenj, ta mazohizem, nenehno
zaletavanje v steno. Zadet in pijan se
voziš od kluba do kluba. Komaj
veš, s kom se poljubljaš. Obrazi se
meglijo. Zamika te, da bi koga odpeljal
domov, a potem že pozabiš.
Ustavijo te policaji in ti povejo, da
si pijan in da moraš naprej peš.
Prijatelji v norosti te zvlečejo v naslednjo
luknjo, kjer se še bolj zadeneš in
zapiješ. Tema je. Spustili so rolete
in upaš, da jutro ne bo nikoli prišlo.
...

Zdi se, da rakete razsvetljujejo nebo. Poleg
mene ni besed. Mora biti strašen hrup
in ne vem, ne slišim. Pokličem strokovnjaka,
ker dovolj bilo je knjig, teles, mogoče
bo še našel točko, kjer bi se vse zopet
začelo. Ni treba dolgo. Razgrne črno ogrinjalo
ter mi ukaže, naj se gol predam njegovim
prstom. Nadene si črne rokavice in me otipava.
Vsake toliko mi reče, naj povem, ali čutim,
ali kaj boli. Centimeter za centimetrom me
izsesava, leže name, s težo pritiska in
mi grize ušesa. Čakam, da bo našel tisto
točko, ko se mi razpre vesolje in lovim
zrak, ko imel bom tak občutek, kot tedaj,
ko ležem poleg tebe, ko ti dam roko
čez prsi in drhtim. Lahko uporabim
tudi iglo, mi predlaga. Prebodem ti
kožo na prsih, na roki, prebodem ti ud,
nekaterim to zelo ugaja. Kaj naj rečem?
Naj uporabi vse svoje znanje, vse svoje
spretnosti, naj mi nekako le povrne tisti
občutek, vsaj za sekundo, ki se je izgubil.
Ne razume. Še vsem je lahko pomagal, jaz
pa tu želim nekaj, kar ne obstaja, kar
sem si izmislil, kar lahko izbrišem samo
sam. Po urah truda obupa, pospravi
svoje rekvizite in gre. Rane me skelijo,
to je vse, kar še občutim.
...

polnoč bo in nemo gledam predse
v mrak, od dneva ni ostala niti
slika, od noči ne sanja, lepa
ali tožna, kot da čas stoji

zaman poskušam tvoj obraz buditi
zaman spomine, kot da so ušli
hitijo skozi temo krči rok
in vzdihi, ljubljene besede

skušam obuditi vsaj občutje
sled lepote, ko ljubezen mine
tisti vonj, okus; praznina veje

grozna, ko stojim na širnem belem
pesku ob obali in spusti se megla
in ne vidim, čutim več ničesar.
...

Ljuba Ana, Ljubljana je kot huda nočna mora. Prvo kar
ti pade na pamet v tem mestu je, da bi si prerezal
žile, ali zadrgnil zanko okoli vratu, ali skočil z
nebotičnika. Moral bi biti kar naprej pijan ali zadet,
da bi zdržal. Prijatelji niso prijatelji, znanci
niso znanci, ljubimci niso ljubimci, mati ni mati,
oče ni oče, žena ni žena, tla niso tla, vse lebdi
v praznini, ki ji ni konca, prividi, duhovi,
spake, voda ni voda in zrak ni zrak, ogenj ni ogenj.
Ljuba Ana, tvoje mesto je konec sveta,
brez kakršnegakoli upanja, je vegetiranje, so peklenske
muke, je tiščanje v želodcu, je koncentracija vseh
negativnih sil, ki težijo le k temu, da naredijo
iz tebe bebca, pohabljenca. Ljubljana, lepo
zveneča kača, ki ti nežno ovije telo, počasi,
z občutkom, da ti zmanjkuje zraka in se je ne
moreš rešiti, vselej gre s tabo, leze za tabo,
tako pisana, nenevarna. Izgini, pogrezni se v
močvirje, vrni se nazaj v blato, za vedno,
odreši nas.
...

strah me je ljubezni s tabo, veš
ne zato, ker bal bi smrti se
razpadanj, mokre zemlje, ali
dolgih ločevanj, premalo čutiš

vse prehitro vsekaš rano, rečeš
prazno misel in podiraš vse
pred sabo, kot orkan odnašaš
tuj in mrzel, kakor je življenje

strah me je, ko stopam skozi mesto
da kar padem, se sesujem v nič
da pritisk, kot tvoj, me splošči k tlom

da se reka ne razlije, sonce
pade, glava ne razpoči, sanje
ne umro, strah je večji, kakor svet.
...

Pes se podi po travniku in jaz ga opazujem.
Vsake toliko se ustavi, povoha, odbrzi
naprej. Dela kroge. Največ šnofa po
krtinah. Prav zarine se vanje. Tedaj
me zmoti brnenje telefona v žepu.
Saj bom kmalu. Kaj počneš,
vpraša znana pesnica. Ali bereš? Pišeš?
V parku je verjetno lepo. Ne, ne, se
zmedem. Gledam krtine... in psa, ki
rine gobec v njih. A, takoooo? Sem
mislila, da delaš. No, te pokličem, ko
končam. Sedaj se je lotil največje.
Besno koplje, ovohava. Preneumen sem,
da bi pisal pametne pesmi. Stečem do njega,
ker že pretirava. Zakričim, ne zmeni se
zame. Potegnem ga stran, pokleknem,
zavarujem rov, ki vodi v krtovo
deželo. Vidim, enega je ugonobil. Zadaj
pa nekdo v paniki rešuje lubje. Droben
krtji pesnik, ki sestavlja svojo knjigo.
Zvlekel jo bo niže, v zemljo, dal jo
v vezavo in potem po tisočerih rovih
bo prišla v centralno krtjo knjižnico,
kjer že na milijone knjig beleži zgodovino.
Nasmehnem se, v žepu spet brni. Naj le.
Dvignem se, umaknem, pes me gleda, in
ko se obrnem, ve, da lahko uniči, kar
je še ostalo.
...

Ničesar mi niso dali, kar bi mi pomagalo
obstati. Nobene vere, da bi lahko upal,
se pokesal, prosil in bil rešen. Nobene
ljubezni, da bi jo trosil naokoli. Da se
ne bi kar naprej zaletaval, moledoval za
pozornost, nežnost, za roko, ki bi me
s strastjo objela. Niso mi dali starih
navad, običajev, vsi dnevi so enaki in
nobenega ne pričakujem posebej, se
veselim. Dali so mi sposobnost
doživljati bolečino, že ob premiku lista,
in jo obenem prenašati. Stisnjenih ust.
Dali so mi osorno natančnost, ki vsake
toliko poči, da se prevrnem v prepad.
Dali so mi svet, po katerem me zanaša,
in ki ga ne čutim. Vidim le polno ljudi,
ki so podlegli. Oblekli so si majice
z napisom: I'm nobody. Who are you?
Srečujemo se na cesti, v službah, v kinu,
v lokalih ter se tako pogovarjamo,
sprašujemo in odgovarjamo. In nas boli.
A ne znamo drugače.
...