Razocaranja Poem by Srecko Kosovel

I


Nepremagljivi govori
iz mene.
Nepremagljivi jaz.
Nadzemski.
preklinja vas!
Za malo sonca
bi ziveli.
Za malo vetra,
ki v dolino veje,
za malo sonca,
ki srce ogreje.
Pa ste prodali nas
za zlat denar
in ste steptali nas;
pa kaj vam mar
za nas, ki v dnu temnic
umiramo,
za nas, ki brez pravic
so upiramo.
Vi posiljate ovaduhe nad nas.


Nepremagljivi govori
iz mene.
Nepremagljivi jaz.
Nadzemski.
Preklinja vas.


II


Nepremegljivi govori
iz mene.
Nepremagljivi jaz.
Nadzemski.
Krut je ta glas.


Ne smem ljubiti zene,
ce nosim smrt s seboj,
in vendar posvecene
vse misli so s teboj,
ljubezen ciste žene
je kot jesenski soncni soj;
poljane zapuscene,
nad njimi tih pokoj.
Nepremagljivi govori
iz mene.
Nepremagljivi jaz.
Nadzemski.
Krut je ta glas.


III


Jaz nisem z varni,
sam s seboj hocem biti.
Jaz ne jocem s solzami.
Sam moram vse dopolniti.


Jaz nisem od vas.
Jaz vedno odhajam,
kot mi je ukaz!
Jaz pojem in lajam.
Njena senca pada name,
tiha senca nje oci.
Naj se njo mi Smrt vzame,
vse se dopolni.


V crnih, golih vejah sije
tiho, ko da umira kdo,
sonce. Nihilomelanholije.
Vse so dopolnilo bo.


IV


Nepremagljivi se v meni bori.
Srce, ne kolni!
Dusa, ne kolni!
Mi vsi smo bolni.
Moramo umreti,
moramo umreti,
ni nam trpeti,
ni nam ziveti.
Nepremagljivi govori
iz mene.
Nepremagljivi jaz.
Nadzemski.
Kakor topla poslednja molitev
je njegov glas.