VALIUM Poem by Uroš Zupan

Upocasnjen je svet, uglašen s koraki jutra.
Pocasi se lepi na moje podpalte. Sedim v sobi.
Soncni zarki širijo prostor. Noc sem prespal
v plazu tišine. Svojo lobanjo sem polozil od
posteljo, svoje zivljenje pozabil. Temne,
votle postave so trkale na moja vrata.
Ljubezen do sebe je kopnela kot spomladanski
sneg. Nisem jim odprl. Nisem slekel koze.
Zunaj New York raste kot rakava celica.
Gomazi kot elektricna stonoga. Dviguje
rep kot prestrašen škorpjon. A jaz
sem znotraj sebe, varen. Ne bojujem se
vec z zrakom , ki ga je nekdo pretihotapil
iz hiše, v kateri straši. Sedim v svojem dihu.
Nikogar ne ubije nebo. Ubija roza,
ki zraste v podivjani krvi. Ubija britvica,
ki jo temne, votle postave zamesijo
v vsakdanji kruh. Bog se nenehno igra
izštevanko in v spanju mrmra - prvi,
drugi, prvi, drugi ... Sedim na njegovi desni.
Sedim na njegovi levi. Sedim v njegovi
glavi. Nic me ne more doseci. Prvi,
drugi, prvi, drugi ... Roke plahutajo v
zraku kot krila laznega angela, vendar
telo ostaja zvesto svoji senci. Otrok se je
prebudil od nocne more. Prehodil razdaljo
do spalnice staršev in zlezel v njuno
posteljo. Nic me ne more doseci.
Obisk pekla je prelozen. Svet
sije kot zlato, odeto v crnino.