VODORAVNO SONCE Poem by Uroš Zupan

Poševni dez pada z neba. Ne morem se
razcepiti na razlicne osebnosti in ziveti
toliko imaginarnih zivljenj. Ne morem.
Ceprav sem zaprt v nedokoncano metafiziko.

Ceprav se tudi meni ljubezenska pisma zdijo
smešna. Sramujem se in jih zazigam.
ne razumem se dobro s svojim prejšnjim
sabo. Bil je prevec divjaški, nedolzen,

zaupljiv do milosti višin. Ampak z njimi sem
te pravzaprav poklical. S tistim, ker je zdaj,
ko leziš ob meni, pepel na dlani. Postelja
je najino edino prezivetje, praviš. Leziš ob

meni, leziš v mislih, tudi ko te ni, in jaz
izginjam, nošen, prešit z globino. Poševni dez
pada z neba. Tvoja oce in mati sta bela
oblaka, plesa svetlobe, ki preletavata naše dneve.

Bolecina raste in ugaša v tebi. Molcim. Z ljubeznijo
je isto kot s katastrofo. Prerašca govor. Ostaja
nam le brbljanje in odkašljevanje, ko se znajdemo v
primezu njene moci. Tudi brez besed sva zašcitena

in premozna v njej. Najine misli se nenehno krizajo
in rokujejo. Sape mešajo in dodajajo nekaj teze zraku.
Kratki so dnevi in še krajše noci, ko se vcasih zdrznem
v spanju in te gledam z višine, kako leziš v svojem

telesu globoko pogreznjena v gube posteljnine.
Nihce ne ve, kdo od naju bo prvi izrocil novcic mracnemu
brodarju. A še veliko prej bova zivela v hiši s pisanimi balkoni.
Tvoje roze bodo cvetele in se osipale, se bodo osipale in cvetele.

In zunaj bo padal poševni dez.
In zunaj bo sijalo vodoravno sonce.