VSAK VDIH Poem by Barbara Korun

In potem glas reče: Zapri svoj razum, razpri krila in se poženi preko
neba. V krvi vstajajo živali iz stopljenega kamna, morje ognja me
preplavi, jezdim na neznani živali, kosmati in topli, liže me po licu.
Nepregledna množica čudnih bitij, gosli, na katere igrajo žalostni osli,
in jate prosojnih rib, nostalgija. V tem kamnu, v tem vetru delfini z
razigranimi očmi in spreminjaste jate ptic.
Vosek - človeški vosek, sladek in slan, grenkljat - lije iz vseh por in oči
zaliva mlečna kislina zvezd. Venerini grički, mehki obrisi oljk, sladki
vršički iz kandiranih češenj.
Naj se pogreznem vate, milina pogleda, kriki galebov, veter, topel veter,
ki šiba z bičem iz drobnih kamenčkov, toplo pozibavanje oslovega
hrbta, hitre, hladne oljke, morje z globino in barvo, ki obliva glavo in
srce, konec je tožbe, konec je joka, vsak vdih je hvalnica.