Zdi se, da rakete razsvetljujejo nebo Poem by Brane Mozetič

Zdi se, da rakete razsvetljujejo nebo. Poleg
mene ni besed. Mora biti strašen hrup
in ne vem, ne slišim. Pokličem strokovnjaka,
ker dovolj bilo je knjig, teles, mogoče
bo še našel točko, kjer bi se vse zopet
začelo. Ni treba dolgo. Razgrne črno ogrinjalo
ter mi ukaže, naj se gol predam njegovim
prstom. Nadene si črne rokavice in me otipava.
Vsake toliko mi reče, naj povem, ali čutim,
ali kaj boli. Centimeter za centimetrom me
izsesava, leže name, s težo pritiska in
mi grize ušesa. Čakam, da bo našel tisto
točko, ko se mi razpre vesolje in lovim
zrak, ko imel bom tak občutek, kot tedaj,
ko ležem poleg tebe, ko ti dam roko
čez prsi in drhtim. Lahko uporabim
tudi iglo, mi predlaga. Prebodem ti
kožo na prsih, na roki, prebodem ti ud,
nekaterim to zelo ugaja. Kaj naj rečem?
Naj uporabi vse svoje znanje, vse svoje
spretnosti, naj mi nekako le povrne tisti
občutek, vsaj za sekundo, ki se je izgubil.
Ne razume. Še vsem je lahko pomagal, jaz
pa tu želim nekaj, kar ne obstaja, kar
sem si izmislil, kar lahko izbrišem samo
sam. Po urah truda obupa, pospravi
svoje rekvizite in gre. Rane me skelijo,
to je vse, kar še občutim.