Brane Mozetič Poems

Ničesar mi niso dali, kar bi mi pomagalo
obstati. Nobene vere, da bi lahko upal,
se pokesal, prosil in bil rešen. Nobene
ljubezni, da bi jo trosil naokoli. Da se
ne bi kar naprej zaletaval, moledoval za
pozornost, nežnost, za roko, ki bi me
s strastjo objela. Niso mi dali starih
navad, običajev, vsi dnevi so enaki in
nobenega ne pričakujem posebej, se
veselim. Dali so mi sposobnost
doživljati bolečino, že ob premiku lista,
in jo obenem prenašati. Stisnjenih ust.
Dali so mi osorno natančnost, ki vsake
toliko poči, da se prevrnem v prepad.
Dali so mi svet, po katerem me zanaša,
in ki ga ne čutim. Vidim le polno ljudi,
ki so podlegli. Oblekli so si majice
z napisom: I'm nobody. Who are you?
Srečujemo se na cesti, v službah, v kinu,
v lokalih ter se tako pogovarjamo,
sprašujemo in odgovarjamo. In nas boli.
A ne znamo drugače.
...

Kaj se je sploh zgodilo? Šel sem na
nočno potikanje v nekakšen rezervat
alternativnih sil tega bednega naroda,
ki mu pripadam, in glej, kar sem in
tja me je nosilo. V temi so srkali
pivo, se pogovarjali, drugi drli, nekaj
jih je divje poskakovalo po plesišču.
Zasmrdelo je po travi, dva dilerja sta
me suvala pod rebra, naj kaj kupim.
Potem sem si rekel, naj bo pa za rezervo,
mogoče pride kaj lepega mimo. In ko
sem se že pol življenja tako trudil, da
bi ostal živ in morda odkril skrivnost
življenja! Zdaj pa sem odtaval med
najmlajše plesalce, da bi pozabil na
jalov trud, in že je bil tu nek fant,
ki je samo čakal na to, da se omamlja
do nezavesti. Potisnil sem mu tabletko
v roko in se zarotniško nasmehnil.
Vedel sem, da ob tem ne smem ostati
trezen, kajti njega je vse bolj metalo,
obračal je oči, škrtal z zobmi
in težko je še izgovoril kako besedo.
Prilepil se je obme in ta najin
molk ob bučnem udarjanju glasbe me
je premaknil. Ne vem, kako sva prišla do
doma, kar naenkrat sem ležal poleg njega.
Spal je, zunaj je bila še noč, jaz pa
nisem mogel zaspati. Oblekel sem se in
stopil ven med hiše in ceste. Šele sedaj
sem opazil, da sneži, da je po tleh
vse polno snega. Pogledal sem gor, da
sem v soju cestnih luči videl le
snežinke, ki so letele proti meni. Vse
se je vrtelo, bilo je tako lepo, da
so se mi zazdela vsa vprašanja povsem
brez pomena.
...

Can you hear it, Dave, that noise outside. Maybe
it's a burglar. Or a bomb. Come on, wake up
Dave, maybe another war has broken out and we'll have
...

Do you see fingers through the dark
do you feel how they stick to your
skin, how they shiver with untamed
...

Friday is the day you think of death. That's why
you have to go out, having had enough
of torment, masochism, constantly
...

it's midnight almost and I silently stare
into the blackness before me, no image of the
day left, no dream left of the night, pretty
...

loving you frightens me, you see,
not because I might fear death,
decay, damp earth, nor
...

When I arrive, you throw your arms wide open,
you want so much tenderness, caressing
and kissing, you keep grasping for my
hand, you long for my mouth, wanting more
...

Love Ana, Ljubljana is a nightmare. The first
thought that comes to your mind is to cut
your wrists, to tie a noose, or to leap
...

The dog runs about the meadow as I watch
on. Every so often he stops, sniffs, runs on.
Goes in circles. Sniffs around the mole-hills
...