Hrast Nikole, Tomaževega Sina Poem by Nastasimir Franovic

Hrast Nikole, Tomaževega sina

Dvesto poletij stoji hrast sam ob cesti.
Znamenje za pešce.
Mejni kamen na posestvu.
Pastirska senca.
Otroško igrišče.
Lahko staviš, kako velik je v krogu.
Dobro za nabiranje listja za kozo
Zavetje pred dežjem.
Priča časa.
Počivališče za popotnike.
Je domovanje sršenov.
Mogočen hrast.
Je kot čistokrvni konj.
Je kot dober vol iz jarma.
Izgleda kot dobra letina.
Hrast je dober za vaško zbirališče.
Samostojno stoji že dvesto let.
Razkošen in lep na pogled.
In čas mu ni prav nič škodoval.
Hrast Nikole, Tomaževega sina, stoji sam.
A prišel je hudobnež in mu polomil veje
Najprej eno, nato pa še drugo.
Ne da bi se ogrel.
Ne da bi mu to koristilo.
Še naprej bi lomil veje, a so bile previsoke
Še vedno stoji.
Hrast Nikole, Tomaževega sina
Stoji hrast, pohabljen in osamljen!

Nastasimir - Misko Franovic