Pes se podi po travniku in jaz ga opazujem Poem by Brane Mozetič

Pes se podi po travniku in jaz ga opazujem.
Vsake toliko se ustavi, povoha, odbrzi
naprej. Dela kroge. Največ šnofa po
krtinah. Prav zarine se vanje. Tedaj
me zmoti brnenje telefona v žepu.
Saj bom kmalu. Kaj počneš,
vpraša znana pesnica. Ali bereš? Pišeš?
V parku je verjetno lepo. Ne, ne, se
zmedem. Gledam krtine... in psa, ki
rine gobec v njih. A, takoooo? Sem
mislila, da delaš. No, te pokličem, ko
končam. Sedaj se je lotil največje.
Besno koplje, ovohava. Preneumen sem,
da bi pisal pametne pesmi. Stečem do njega,
ker že pretirava. Zakričim, ne zmeni se
zame. Potegnem ga stran, pokleknem,
zavarujem rov, ki vodi v krtovo
deželo. Vidim, enega je ugonobil. Zadaj
pa nekdo v paniki rešuje lubje. Droben
krtji pesnik, ki sestavlja svojo knjigo.
Zvlekel jo bo niže, v zemljo, dal jo
v vezavo in potem po tisočerih rovih
bo prišla v centralno krtjo knjižnico,
kjer že na milijone knjig beleži zgodovino.
Nasmehnem se, v žepu spet brni. Naj le.
Dvignem se, umaknem, pes me gleda, in
ko se obrnem, ve, da lahko uniči, kar
je še ostalo.