Polnoč bo in nemo gledam predse Poem by Brane Mozetič

polnoč bo in nemo gledam predse
v mrak, od dneva ni ostala niti
slika, od noči ne sanja, lepa
ali tožna, kot da čas stoji

zaman poskušam tvoj obraz buditi
zaman spomine, kot da so ušli
hitijo skozi temo krči rok
in vzdihi, ljubljene besede

skušam obuditi vsaj občutje
sled lepote, ko ljubezen mine
tisti vonj, okus; praznina veje

grozna, ko stojim na širnem belem
pesku ob obali in spusti se megla
in ne vidim, čutim več ničesar.