*prvi Mrak Poem by Nastasimir Franovic

Mati ga je rodila na goli zapati prsti med mladimi stebljika koruze.
Pod odprtim nebom, kakor volkulja.
Krotka mati se ni ozrla nazaj.
Z zobmi ga je odtrgala od sebein njegovo življenje zvezala v vozel.
Visoko ga je dvignila, da bi zaihtel in napovedal svoj prihod na ta svet.
Za nežne, božajoče besede in majhne pesmice mati ni imela časa.
Le v grob predpasnik ga je povila, ga na hitro podojila in ga pustila pod oljko,
da počaka.
Čakal je do sončnega zahoda prav tam na Ivančevem polju, miren in potrpežljiv.
Nato pa ob mraku popil naraslo mleko z materine prsi.
Mati ga nosi.
Zdaj, v prvem mraku, se prikazujejo obrisi hiš.
Svetilke z oljčnim oljem v okencih svetijo kot kresničke.
To je vas Katun, ki čaka, da stopi čez prag, tisti dragi in ljubljeni gost,
da tisto noč prinese veselje bratom in sestram.
Še en lačen ustnik, bodoči kmet ali čuvar črede.
Zaspal je s stisnjenimi pesti, glava pa mu je lahkotno počivala na materini prsi.


Franović Nastasimir